top of page

Mikroskopska

 

Ko je oko prvič odredilo, da jih vidi,

ali pa še prej, ko si je predstavljalo, da obstajajo,

ali pa kasneje, ko so bile vržene v svet

in so postale najstarejše žive sile,

najmočnejše, najbolj razširjene,

je vse, kar je drobceno in s prostim očesom nevidno,

vse, kar je v mikroskopskem svetu,

fascinantnem,

iridescentno in prosojno,

postalo največji zamisljivi dosežek biologov ali kemikov:

na vsak način videti tisto, česar se ne vidi

– tudi ko to gledamo – saj gre za dejanje vere.

 

Ampak kmalu so zapustile, tako kot vse,

svoje čudovito mesto v Stvarjenju,

znanstvenem,

in danes služijo le za prodajo razkužila,

torej prodajajo – torej reproducirajo –

paniko okužbe, prenosa,

paniko pred majhnim, pred nevidnim.

 

Kot nove miazme, mikrofantazme,

se kopičijo na prstih,

na kljukah, na tleh,

na vratu, ki ga poljubim, in mi pusti topel okus.

Microscópica

 

Cuando por primera vez el ojo dictaminó que los veía

o bien antes, cuando los imaginó existentes,

o bien ya después cuando lanzados al mundo

se volvieron las fuerzas vivas más antiguas,

más extensas, más poderosas,

todo lo diminuto e invisible a ojo desnudo,

todo lo iridiscente y opaco del mundo microscópico,

fascinante, se tornó

la conquista más imaginada del biolo o del quimio

-a fuerza de imaginar lo que no se ve

aún viéndolo, porque es un acto de fe-.

 

Pero pronto abandonaron, como todo,

su lugar fantástico en La Creación

científica

y ya hoy sirven, apenas, para vender Lysoform,

es decir, vender -es decir, reproducir-

el pánico del contagio, de la transmisión,

el pánico a lo pequeño, a lo invisible.

 

Como nuevos miasmas, los microfantasmas

se acumulan en los dedos,

en los picaportes, en el suelo,

en el cuello que beso y me deja un gusto tibio.

Standard

 

Obstajata samo dve metafori: stvari ideje (ampak stvari utripajo kot ideje) in od tam izpeljujemo svet stvari svet idej ves zapleten repertoar ki je jasno organiziran v stvari v ideje

Estándar

 

Tenemos apenas dos metáforas: las cosas las ideas (pero el pulso de las cosas son las ideas) y de ahí inferimos el mundo de las cosas de las ideas todo un repertorio enmarañado organizado limpiamente en cosas en ideas

Diario personal de un físico del Observatorio Pierre Auger en Malargüe

 

Hoy la lluvia

Mientras hacía café estaba melancólico

la lluvia de rayos cósmicos

pensé en Lorena,

arrojó un dato sorprendente,

en dónde estaría justo ahora,

inesperado. Los colegas, pensé en aquel momento,

mientras hacía café y pensaba que

estarán felicitándose por haber elegido

Lorena es el nombre de una ciudad que no conozco;

venir acá y no al Colisionador de Hadrones

bueno, ella es algo así como Lo Que No Conozco Todavía,

la Gran Máquina de Dios, esa pavada, que

tanto no conozco que en realidad recuerdo ahora que

nos acerca a querer hacer la fuerza, a producirla,

Lorena es Lorraine, una región, no una ciudad;

la fuerza que todavía no podemos conocer;

ella bien podría ser una región

cuando en realidad, pensaron seguramente los colegas,

es decir una región de mí, de lo que pienso,

el asunto está en poder ver la fuerza,

de lo que imagino es el mundo-fuera-de-mí,

es decir, medirla, como hacemos acá en el Observatorio;

todo eso en lo que anhelo diluirme al devorarla,

no quiero ser Dios, quiero conocerlo.

Lorena

Osebni dnevnik fizika v Observatoriju Pierre Auger v Malargüeju

 

Danes dež

Pil sem kavo, melanholičen,

dež kozmičnih žarkov

mislil sem na Loreno,

rezultati so bili presenetljivi,

o tem, kje bi bil zdaj,

nepričakovani. Gotovo bi si kolegi

medtem ko sem pil kavo, sem pomislil, da

čestitali, da so se odločili

je Lorena ime mesta, ki ga ne poznam;

priti sem in ne v hadronski trkalnik,

dobro, ona je Nekaj Takega, Česar Še Ne Poznam,

v Veliki Božji Stroj, v to traparijo, ki

tako zelo ne poznam, da sem se pravzaprav zdaj spomnil, da 

nas približa, da si želimo izdelovati silo, jo proizvajati,

je Lorena Lorena, pokrajina, ne mesto;

silo, ki je še ne moremo poznati;

ona bi prav res lahko bila pokrajina,

v resnici pa so si kolegi gotovo mislili,

tj. pokrajina mene, tega, kar mislim,

da je stvar v tem, ali lahko vidimo silo,

tega, kar si predstavljam kot svet-zunaj-mene,

tj. ali jo lahko izmerimo, kot počnemo tukaj v Observatoriju;

vsega, kar želim razredčiti tako, da to pogoltnem,

ne želim biti Bog, rad bi ga spoznal.

Lorena

Del órgano cerebral

 

En Rusia

cuando murió Lenin

en 1924

los rusos

llamaron a dos neuropatólogos alemanes

para que cortaran el cerebro de Lenin

en fetas.

 

Una, dos, tres, miles:

fue el primer intento por descubrir

a través de una autopsia

algo vinculado

con una capacidad especial.

 

En Estados Unidos

el doctor Harvey

en 1955

cortó el cerebro de Einstein

en 240 trozos o 170

que repartió entre

240 científicos o 170

para descubrir

el secreto de la genialidad.

 

El tamaño de esto o aquello,

un lazo trunco,

o bien algo con las células gliales.

 

Uno de los 240 o 170

anotó en el margen

de la primera versión para imprenta

de su trabajo final:

 

«sólo hay locura

y el permiso,

concedido a uno mismo,

para entrar en ella».

O cerebralnem organu

 

V Rusiji

so leta 1924,

ko je umrl Lenin,

Rusi

poklicali dva nemška nevropatologa,

da Leninove možgane narežeta

na rezine.

 

Na eno, na dve, na tri, na tisoče:

šlo je za prvi poskus

z obdukcijo

odkriti nekaj, kar kaže na

na posebne sposobnosti.

 

V Združenih državah Amerike

je dr. Harvey

leta 1955

Einsteinove možgane razrezal

na 240 kosov, ali pa na 170,

in jih razdelil

med 240 znanstvenikov, ali pa med 170,

da bi odkril

skrivnost genialnosti.

 

Velikost tega ali tistega,

prikrito povezavo,

ali nekaj z nevroni.

 

Enega od 240-ih, ali pa 170-ih,

v opombi pod črto

prve različice za tisk

njegovega zadnjega dela:

 

«Obstaja samo norost

in dovoljenje,

dodeljeno samemu sebi,

da vstopimo vanjo».

Žuželke

 

V cvetju in sadju,

na vejah in listih.

 

V koreninah, v semenih,

v lesu.

 

V lubju, v stelji,

v gobah in na tleh.

 

Pod kamni, v jamah,

v gnezdih.

 

V psih, v kravah,

v vodi, v pajčevinah

 

in v svetlobah.

Insectos

 

En las flores y en las frutas,

en las ramas y en las hojas.

 

En raíces, en semillas,

en madera.

 

En cortezas, hojarasca,

en los hongos y en la tierra.

 

Bajo piedras, en cavernas,

en los nidos.

 

En los perros, en las vacas,

en el agua, en telarañas

 

y en las luces.

Citat

 

»Marvin Harris je nekoč rekel, da

nekateri od naših 64 neposrednih prednikov

šeste generacije

k našim 23 parom kromosomov

najverjetneje

niso prispevali nobenega.

 

To bi moralo

blagodejno vplivati na

ljudi, ki bi radi

izsledili svoje "korenine" prek

četrte generacije prednikov vse do kraljeve družine, prvih naseljencev

ali drugih pomembnežev.«

Cita

 

«Marvin Harris dijo una vez que

resulta muy probable que

algunos de los 64 antepasados directos de

la sexta generación ascendiente no

hayan aportado ningún cromosoma a

nuestros 23 pares.

 

Esto debiera tener un

efecto moderador en

las personas que se deleitan con

hacer remontar sus “raíces” más allá de

la cuarta generación hasta la realeza, los primeros pobladores u

otros dignatarios.»

Ah, la Historia

 

Ahora que la cosa toma impulso

otra vez,

ahora que parece que remonta

de nuevo,

de fondo siempre la misma sensación

de no estar

a la altura de las circunstancias.

Pero oh, ahora

no es esto por desconocer

las rajaduras del mito;

es decir, no es por creer

que hubo alguna vez

quienes estuvieron, sí,

a la altura,

sino por todo lo contrario:

saber que entonces también

hubo muchos que no supieron

ni pudieron no quisieron poder

o al revés precisamente:

la regla es y ha sido

no estar a la altura,

porque todo viene después

y vivir juntos

es darse cuenta todo el tiempo

de lo que acaba de pasar.

 Ah, Zgodovina

 

Zdaj, ko stvar znova dobiva

zagon,

zdaj, ko se zdi, da se znova

zaganja,

je v ozadju vedno isti občutek,

da ne

dohajaš dogajanja.

No, ampak zdaj

to ni zato, da bi spregledal

razpoke v mitu;

hočem reči, ni zato, da bi verjel,

da je bilo enajst

ljudi, ki so zmogli

dohajati,

ampak ravno nasprotno:

vedeti, da jih je bilo tudi takrat

veliko, ki niso dohajali,

ki niso niti mogli ali hoteli moči,

ali pa ravno obratno:

pravilo je in je vedno bilo

da ne dohajaš,

ker se vse dogaja z zakasnitvijo

in je živeti skupaj

v polnosti udejaniti čas

tistega, kar se je pravkar zgodilo.

Ritem

 

za Alberta Girrija             

Artefakt se proizvaja sam.

Ritem je to, kar proizvaja same sebe.

V resnici ni treba

odkriti ničesar več.

Zasledovanje prikritega

moramo deaktivirati.

Scenarij je vedno enak:

vrženi na odprto imamo

le dve možnosti:

ena in dva,

ena in dva.

Ritem je to, kar proizvaja same sebe.

Ritmo

 

                                    a Alberto Girri

El artefacto se produce a sí mismo.

El ritmo es lo que produce sí mismos.

No importa, en realidad,

develar ya más nada.

La persecución de lo oculto

ha de ser desactivada.

El escenario es siempre el mismo:

arrojados a la intemperie tenemos

sólo dos opciones:

una y dos,

una y dos.

El ritmo es lo que produce sí mismos.

Formación de una caverna

 

En el plexo

es posible que se forme

a intervalos irregulares

una caverna.

Si es una caverna de caliza

será por filtración:

el agua horada, se filtra, desgasta

el ánimo

y por fin crea el hueco en el plexo,

por filtración.

Si no también puede crearse, de manera más brutal,

más violenta, una caverna de lava:

el plexo se cubre de una emoción intensa

horrenda, insoportable;

la capa externa de lo derramado se enfría pronto

formando un tubo volcánico —una colada— que permite a la lava caliente

seguir fluyendo hasta que el acontecimiento acabe por fin;

el plexo se enfría, todo se enfría,

pero la caverna ya está hecha.

¿Es posible guardar algo en una caverna así?

se preguntan quienes estudian la mente de los horadados.

¿Qué guardar para aprovechar el agujero?

me pregunto en cambio yo, atorado de dolor.

Oblikovanje votline

 

Možno je,

da se v pleksusu

v nerednih intervalih

oblikuje votlina.

Če je apnenčasta,

potem je nastala s filtracijo;

voda prodira, pronica, razjeda

duha

in nazadnje

skozi pronicanje

v pleksusu ustvari predrtje.

Lahko pa nastane tudi na bolj brutalen način,

nasilneje, kot votlina lave:

pleksus se prekrije z močnim čustvom

groznim, neznosnim;

zunanja plast razlitega se kmalu ohladi

in oblikuje vulkanski predor - napor - ki vroči lavi omogoči,

da še naprej teče, dokler se dogodek končno ne zaključi;

potem se pleksus ohladi, vse se ohladi,

a je votlina že narejena.

Se v takšni votlini da kaj ohraniti?

se sprašujejo tisti, ki analizirajo duha predrtih ljudi.

Kaj ohraniti, da bi predrtje čemu služilo?

se sprašujem jaz, onesposobljen od bolečine.

Gabriel Yeannoteguy (Buenos Aires, 1978).

Prevedla Francisco Tomsich in Ana Beguš.

Poezija v prevodu, 2019.

bottom of page