Moja ljuba je šla z mano vse do Bresta

stopila je z vlaka ostala na peronu

postajala je vse manjša vse manjša vse manjša

žitno zrno v neskončni sinjini

dokler razen tirov nisem videl ničesar drugega več.

In potem me je klicala, a ji iz poljske dežele nisem mogel odgovoriti

nisem je mogel vprašati kje si, vrtnica moja, kje si

rekla mi je pridi a nisem mogel priti k njej

vlak je drvel kot da bi se ne smel nikoli več ustaviti

dušil sem se od žalosti.

In potem so se na zemlji začeli taliti kosi snega

in v trenutku sem vedel, da me moja ljuba vidi

da me sprašuje, še misliš name, še misliš name

medtem ko je pomlad z bosimi blatnimi stopali stopala čez nebo

in so se zvezde spuščale in počivale na telegrafskih žicah

in je mrak kot naliv pritiskal v vlak

moja ljuba je stala med telegrafskimi drogovi

njeno srce je bílo - dum dum - kot bi bila v mojem objemu

drogovi so se premikali in se oddaljevali, ona pa se ni ganila

vlak je drvel kot da bi se ne smel nikoli več ustaviti

dušil sem se od žalosti.

In potem sem spoznal, da sem leta že dolga leta v tem vlaku

a me še vedno osuplja, kako in zakaj sem to spoznal

in vedno se med petjem velike pesmi upanja

oddaljujem od mest, od ljubljenih žensk

spomin nanje nosim kot rano, ki se v mojem mesu ne bo nikoli zacelila

in vselej odhajam, da bi se nekje nečemu približal.

Varšava, 1960