DANIJEL DRAGOJEVIĆ

Vela Luka, 1934. 

DANIJEL.png

"V dveh pismih, napisanih leta 1871, je Arthur Rimbaud, zapisal: jaz, to je nekdo drug. O tem stavku je bilo v naslednjem stoletju napisanih dosti duhovitih in pametnih besed. Komentirali so ga na različne načine, prav tako so na različne načine v njem vsi našli in iskali pot do tega drugega, in prav tako najdevali pot do sebe v tem drugem. Tako so verniki v tem drugem najdevali pot do Boga, psihoanalitiki glas nezavednega, filozofi pot oziroma metodo do lucidnega govora, jezikoslovci govor jezika; vsi so tu najdevali in našli, vsem je to bila pot do nečesa drugega, pot do tega, kar niso, na tej poti so odkrivali nek povsem poseben svet. Ko je govora o pesniku in ko pesnik reče, jaz, to je nekdo drug, je to nekaj, kar lahko pesnik vedno reče o sebi in o svoji izkušnji. Stara beseda navdih, ki očitno ni našla dobre zamenjave, pa čeprav je kritiško nepreverljiva, vsebuje prav nekaj od tega glasu, od tega nagovora drugega, kot da pesem vedno nekdo šepeta in nekdo govori, torej pesnika vedno spremlja nekdo drug, ali pa bi bilo mogoče bolje reči: pesnik, to je ta drugi. Ni pesnik spremljan, pač pa je ta, ki ga spremlja, pesnik. Morda bi se lahko tudi o poeziji reklo nekaj podobnega, namreč, da je tudi ona govor nečesa drugega. Kajti ko se vprašamo: Ali je pesem nekaj stvarnega?, odgovarjamo: Ne, ona je nekaj drugega! - Je pesem nekaj nestvarnega? - Ne, ona je nekaj drugega! - Je pesem vera ali nejevera, norost ali pamet, je pesem kaos ali red? in vedno paradoksalno odgovarjamo: Ne, ona je nekaj drugega! Ta definicija bi vsekakor ne zadovoljila nikogar, saj s tem ne rečemo ničesar kot zgolj to, da je nekaj drugega, neprestano se govori o tem drugem, o uresničitvi tega drugega, ampak to je v resnici narava jezika, ta veriga, v katerem se govor nadaljuje, v katerem gre govor naprej, in s tem uresničuje situacijo življenja."

 

Dragojevićevo razmišljanje o tem, kaj je pesnik in kaj je poezija; iz oddaje Što je klasik? na tretjem programu hrvaške televizije (dostopno tu: https://pt-br.facebook.com/stojeklasik/videos/789594244550260/).

GABRIEL YEANNOTEGUY

Buenos Aires, 1978. Igralec, scenarist, pisatelj, učitelj, glasbenik. Objavil je naslednje zbirke poezije: La serie del agua (Vodna serija), Apuntes definitivos sobre literatura (Dokončne opombe o literaturi, soavtor), Pampa playa afuera (Pampa plaža zunaj) in El patrón (Vzorec). Kot skladatelj je ustvaril deli Koncert za govorjeni glas in Bitje se nauči govoriti. Za svojo knjigo El patrón je prejel nagrado Nacionalnega sklada za umetnost. Kot igralec in glasbenik je sodeloval v delih Francisca Civita, Adriana Canaleja, Ricarda Talenta in drugih. Član skupine Varias Bandas la Vez. Več kot desetletje je pisal za poljudnoznanstvene oddaje za televizijo.

Buenos Aires, 1978. Actor, guionista, escritor, docente, músico. Publicó: La serie del aguaApuntes definitivos sobre literatura (co-autor), Pampa playa afuera y El patrón. Compuso el Concierto para voz hablada y La criatura aprende a hablar. Recibió un premio del Fondo Nacional de las Artes por su libro El patrón. Participó como actor y músico en escena en obras de Francisco Civit, Adrián Canale y Ricardo Talento, entre otros. Integrante de la banda musical Varias Bandas la Vez. Guionó durante más de una década programas de divulgación cientifica para TV. 

NICANOR PARRA

Čile, 1914-2018. Pesnik, matematik, fizik, učitelj. Parra se je imel za antipesnika, saj je zavračal pesniški pomp in pisal v vsakdanjem jeziku. Objavil je več kot dvajset pesniških zbirk, ki so bile prevedene v številne jezike. Zase je trdil, da je “bolj dadaist kot anarhist, bolj anarhist kot socialdemokrat in bolj socialdemokrat kot stalinist”. Klasik južnoameriške književnosti, ki je za svojo poezijo prejel Čilsko nacionalno nagrado za literaturo, Cervantesovo nagrado in bil večkrat nominiran za Nobelovo nagrado.

Chile, 1914-2018. Poeta, matemático, físico, docente. Parra se consideraba a sí mismo un antipoeta, rechazando así la pompa poética y escribiendo en un lenguaje cotidiano. Publicó más de veinte colecciones de poesía, traducidas a muchos idiomas. Se describió una vez como "más dadaísta que anarquista, más anarquista que socialista, más socialista que estalinista". Es un clásico de las letras sudamericanas, premiado con, entre otros reconocimientos, el Premio Nacional de Literatura de Chile y el Premio Cervantes. Estuvo nominado en varias ocasiones al Premio Nobel de Literatura.

CLEMENTE PADÍN

Clemente Padin (Lascano, Urugvaj, 1939) je eden najbolj znanih sodobnih južnoameriških umetnikov. Je eden osrednjih predstavnikov mednarodnega gibanja Mail Art, ki deluje od 60. let 20. stoletja dalje, in je od leta 1969 dalje organiziral prve razstave eksperimentalne poezije in Mail Arta v Južni Ameriki. Urejal je revije eksperimentalne poezije Los Huevos del Plata in Ovum 10 in na to temo objavil številne članke in eseje doma in v svetu, prav tako pa tudi pamflete, knjige in grafične izdaje. Je pionir performansa in razstavlja v pomembnih ustanovah, na dogodkih in bienalih po vsem svetu. Njegov celoten poetski opus je uredil Carlos Pineda v Mehiki leta 2014 in ga objavil v delu Poseías completas (izraz "poseias" pomeni "si imel" in je podoben izrazu "poesias" - poezije -, zato neposreden prevod naslova v slovenščino ni mogoč). Njegovo delo na vseh področjih prevprašuje obča mesta in poudarja aktivno, kritično in politično vlogo umetnika v družbi.

Clemente Padín (Lascano, Uruguay, 1939) es uno de los artistas latinoamericanos contemporáneos más conocidos. Es una figura central en el movimiento internacional de Arte Correo desde los años 60, y organizó a partir de 1969 las primeras muestras de poesía experimental y arte correo en América Latina. Dirigió las revistas de poesía experimental Los Huevos del Plata y Ovum 10 y ha publicado cientos de artículos y ensayos sobre el tema en todo el mundo, además de panfletos, libros y ediciones gráficas. Es pionero del arte de performance y ha exhibido en importantes instituciones, eventos y bienales en todo el mundo. Su obra poética completa fue editada por Carlos Pineda en México en 2014 y publicada bajo el título "Poseías completas". Su trabajo en todas las áreas desafía los lugares comunes y enfatiza el rol activo, crítico y político del artista en la sociedad.

IDEA VILARIÑO

Idea Vilariño (Montevideo, Urugvaj, 1920-2009) je bila pesnica, esejistka, literarna kritičarka in prevajalka. Pripadala je generaciji intelektualcev in piscev, znani kot "generacija '45" ali "kritična generacija", ki je z objavami v revijah, s prevodi sodobnih avtorjev, vsakdanjim jezikom, političnim angažmajem in zahtevo, da se avtor zaveže realnosti svojega časa, v urugvajsko kulturo vnesla kritičen pogled na nacionalno literarno tradicijo. Vse življenje je bila povezana z glasbo in petjem, njena poezija in eseji pa se osredotočajo na vprašanje ritma. Prvo zbirko poezije, La suplicante, je objavila leta 1945. Uredila je več osebnih antologij svojega dela, od katerih je bila vsaka naslednja vse bolj zahtevna. Pesniška zbirka No (Ne), objavljena leta 1980, se odlikuje po izjemni intenzivnosti, ki jo dosega skozi zelo kratka besedila, ki se dotikajo vseh velikih tem njene poezije - osamljenosti, trpljenja, ljubezni kot kozmične izkušnje, iskanja individualnosti, ter nepravičnosti in tegob sodobnega sveta. 

 

Idea Vilariño (Montevideo, Uruguay, 1920-2009) fue una poeta, ensayista, crítica literaria y traductora. Fue parte de una generación de intelectuales y escritores conocida como "la generación del 45" o "generación crítica" que impulsó en la cultura uruguaya una mirada crítica a la tradición literaria nacional a través de revistas, traducciones de autores contemporáneos y la exigencia de un compromiso del autor con la realidad de su tiempo, el lenguaje cotidiano y la responsabilidad política. Durante toda su vida estuvo vinculada a la música y a la canción, y su poesía y sus ensayos se centran en la cuestión del ritmo. Su primer libro de poesía es de 1945 (La suplicante). A lo largo de su vida llevó a cabo varias antologías personales de su obra, cada vez más exigentes. En No (1980), alcanza una intensidad inusual a través de textos muy breves que tratan todos los grandes temas de su poesía: la soledad, la angustia del mundo, el amor como experiencia cósmica, la búsqueda de la individualidad, las injusticias y miserias del mundo.

NICHITA STĂNESCU

“Poetul nu are biografie: biografia lui este de fapt propria lui operă, mai bună sau mai rea, mai măreață sau mai puțin măreață.”

“Pesnik nima biografije: njegova biografija je v resnici njegovo delo, boljše ali slabše, večje ali manjše.”

[A. P.] — Kaj so zate knjige?

[N. S.] — To, kar je trava za zemljo, kar so ribe za morje, kar so ptice za zrak, kar so besede ljubezni za človeka.

[A. P.] — In poezija?

[N. S.] — /…/ Poezija je edina lastnina, ki jo človek naseljuje, ne da bi jo s tem nujno uničil. Doslej je bilo uničeno vse, kar si je človek lastil; poezija pa si zase še ni izmislila Hitlerja poezije, ki bi jo uničil. Poezija je od vseh; poezija je v vseh ljudeh in pesnik je delavec, ponižen prevajalec občutij vseh ljudi…

[D. S] — /…/ Ali tvoja zbirka z naslovom Nebesede ne predstavlja neke vrste sum v poezijo?

[N. S.] — Ne, ne gre za kakršenkoli sum. Gre za moje staro prepričanje, ne samo moje, saj si ga delim s prijateljem Sorinom Dumitrescom. Verjameva, da, kar se tiče poezije, beseda ni nič drugega kot gradivo za poezijo. Barva ni nič drugega kot gradivo za sliko; črta ni nič drugega kot gradivo za risbo, zvok ni nič drugega kot gradivo za pesem. Umetnost besede je za pesniško početje najmanj pomembna. Kant je že zdavnaj dejal, da je oblika sublimen primer mišljenja in da popolna oblika privlači vsebino. Ne bom ugovarjal temu velikemu filozofu, a čutim, da velika, skrivnostna in razkrita vsebina k sebi privlači veliko in razkrito formo.

[A. P.] — Strinjam se, vendar z drugega vidika ta naslov – Nebesede – ne aludira na trend antipoezije, prisoten v zadnjih desetletjih?

[N. S.] — Ne, niti najmanj. Čehov je bil prvi veliki dramatik za Shakespearjem: če je bil Shakespeare barbarski krik, je bil Čehov barbarska tišina med dvema izjavama. Nebesede so barbarska tišina med dvema svetima idejama.

[D. S] — V zbirki, ki je nedavno izšla v Beogradu, sem našel trditev kritika, v kateri pravi, da ste šele z Enajstimi elegijami v resnici do konca razumeli, kaj je pisanje, kaj je poezija. Kaj za vas pomeni to razumevanje?

[N. S.] — /…/ Nekoč sem našel občutje pisanja, a sem ga zavrgel. Priznal vam bom, zakaj: o verzih raje razmišljam vso noč in jih potem v enem mahu narekujem ženi. Zakaj? Ker je Gutenberg vse besede vrgel na površino, v resnici pa so besede v prostoru. Kot Niels Bohr, ki je shemo atoma pripeljal na površino, čeprav je atom v prostoru, besede so v prostoru; niso mrtve kot besede v teh knjigah na mizi: žive so med menoj in teboj in menoj in teboj, govorijo, premikajo se v prostoru, sprejete so. Seveda jih, ko jih žena zapiše na papir, pogledam s hladnim umom in »popravim«. A ne pišem s hladnim umom, saj romunski jezik poznam približno sedemkrat, sem poliglot romunščine, pesniški jezik pa poznam dvajsetkrat in ga rad izpopolnjujem, tako da zasije. A popolnost nima ničesar opraviti z umetnostjo: to vedno pravim: ko zgradite popolno kocko, jo morate na eni strani zdrobiti, tako da se bodo vsi čudili, zakaj ta kocka ni popolna in bodo vsi rekli, kako popolna bi bila ta kocka, če bi ne imela zdrobljenega vogala. Če bi bila popolna, bi je nihče ne opazil. Popolnost ne pritegne pozornosti.