[A. P.] — Kaj so zate knjige?

[N. S.] — To, kar je trava za zemljo, kar so ribe za morje, kar so ptice za zrak, kar so besede ljubezni za človeka.

[A. P.] — In poezija?

[N. S.] — /…/ Poezija je edina lastnina, ki jo človek naseljuje, ne da bi jo s tem nujno uničil. Doslej je bilo uničeno vse, kar si je človek lastil; poezija pa si zase še ni izmislila Hitlerja poezije, ki bi jo uničil. Poezija je od vseh; poezija je v vseh ljudeh in pesnik je delavec, ponižen prevajalec občutij vseh ljudi…

[D. S] — /…/ Ali tvoja zbirka z naslovom Nebesede ne predstavlja neke vrste sum v poezijo?

[N. S.] — Ne, ne gre za kakršenkoli sum. Gre za moje staro prepričanje, ne samo moje, saj si ga delim s prijateljem Sorinom Dumitrescom. Verjameva, da, kar se tiče poezije, beseda ni nič drugega kot gradivo za poezijo. Barva ni nič drugega kot gradivo za sliko; črta ni nič drugega kot gradivo za risbo, zvok ni nič drugega kot gradivo za pesem. Umetnost besede je za pesniško početje najmanj pomembna. Kant je že zdavnaj dejal, da je oblika sublimen primer mišljenja in da popolna oblika privlači vsebino. Ne bom ugovarjal temu velikemu filozofu, a čutim, da velika, skrivnostna in razkrita vsebina k sebi privlači veliko in razkrito formo.

[A. P.] — Strinjam se, vendar z drugega vidika ta naslov – Nebesede – ne aludira na trend antipoezije, prisoten v zadnjih desetletjih?

[N. S.] — Ne, niti najmanj. Čehov je bil prvi veliki dramatik za Shakespearjem: če je bil Shakespeare barbarski krik, je bil Čehov barbarska tišina med dvema izjavama. Nebesede so barbarska tišina med dvema svetima idejama.

[D. S] — V zbirki, ki je nedavno izšla v Beogradu, sem našel trditev kritika, v kateri pravi, da ste šele z Enajstimi elegijami v resnici do konca razumeli, kaj je pisanje, kaj je poezija. Kaj za vas pomeni to razumevanje?

[N. S.] — /…/ Nekoč sem našel občutje pisanja, a sem ga zavrgel. Priznal vam bom, zakaj: o verzih raje razmišljam vso noč in jih potem v enem mahu narekujem ženi. Zakaj? Ker je Gutenberg vse besede vrgel na površino, v resnici pa so besede v prostoru. Kot Niels Bohr, ki je shemo atoma pripeljal na površino, čeprav je atom v prostoru, besede so v prostoru; niso mrtve kot besede v teh knjigah na mizi: žive so med menoj in teboj in menoj in teboj, govorijo, premikajo se v prostoru, sprejete so. Seveda jih, ko jih žena zapiše na papir, pogledam s hladnim umom in »popravim«. A ne pišem s hladnim umom, saj romunski jezik poznam približno sedemkrat, sem poliglot romunščine, pesniški jezik pa poznam dvajsetkrat in ga rad izpopolnjujem, tako da zasije. A popolnost nima ničesar opraviti z umetnostjo: to vedno pravim: ko zgradite popolno kocko, jo morate na eni strani zdrobiti, tako da se bodo vsi čudili, zakaj ta kocka ni popolna in bodo vsi rekli, kako popolna bi bila ta kocka, če bi ne imela zdrobljenega vogala. Če bi bila popolna, bi je nihče ne opazil. Popolnost ne pritegne pozornosti.